Slabo pečeno jajce

Nadškof Rode je v petek blagoslovil doprsni kip dr. Lamberta Ehrlicha, duhovnika in univerzitetnega profesorja in nekakšnega "ideologa domobranskega gibanja", ki so ga vosovci ustrelili aprila 1942 v Ljubljani. Razlog umora ali justifikacije, kakor so temu rekli takrat, je bilo Ehrlichovo odkrito sodelovanje z Italijani. Konkretneje, ustreljeni profesor je Italijane prosil za pomoč pri oblikovanju "avtonomne varnostne službe". Njegova prošnja je seveda daleč od krščanskega pacifizma in božje zapovedi Ne ubijaj.
To dejanje nas ne sme presenečati, ker je podobno dejanjem, ki so se že dogodila tako v Sloveniji kot širše. Pri nas je bil temu podoben poizkus rehabilitacije škofa Gregorija Rožmana, zunaj pa nedavna beatifikacija 233 udeležencev španske državljanske vojne, ki so se vsi borili na Francovi strani. Rimskokatoliška cerkev (RKC) se v nekaterih krajevnih cerkvah idejno orientira podobno, kot se je orientirala v času druge svetovne vojne. V tem se morda celo malce zadržuje, ker se zaveda, da bi bile nekatere preveč neposredne povezave škandalozne. Problem niti ni toliko v tem, da RKC počasti spomin na omenjane osebe, naj ga, problem je predvsem v tem, da je hkrati neobčutljiva za katoličane ali nekatoličane, ki so bili v spopadu udeleženi na drugi strani. Ob tem pa se predstavlja kot institucija univerzalne pravičnosti. V čustvenem smislu je RKC kot slabo pečeno jajce, na eni strani je sluzasta, na drugi zakrknjena. V španski državljanski vojni so bili katoličani tudi na republikanski strani, nikogar izmed njih pa niso razglasili za blaženega. Pa kaj, če ga niso! Toda ali je mogoče, da noben katoličan iz Guernice ali Badajoza ni vreden takšnega spomina kot kakšen frankist? Popolnoma verjamem, da je marsikateri domobranec padel v prepričanju, da se bori za plemenite cilje, vendar so v najboljši veri padali tudi katoličani na drugi strani. Med pričevalci za vero pa ni nobenega slovenskega partizana. Tako zaplankana ustanova si ne zasluži imena vesoljna.

Slabo pečeno jajce, intervju z dr. Marjanom Smrketom, sociologom religije, Mladina, 3. junija 2002 (odlomek)

Varuh človekovih pravic

"... Matjaž Hanžek je s svojim delovanjem postavil najvišje standarde delovanja varuha človekovih pravic, etične in strokovne..."

Ali smo v vojni, ali kaj!?, dr. Spomenka Hribar, Mladina, 24. februarja 2007

■ Gospod Matjaž Hanžek, hvala !

Gospod Matjaž Hanžek, hvala !

Smetarjevi nekako ne verjamemo v psihiatrinjo na čelu človekovih pravic (ali psihiatri po bolnišnicah spoštujejo človekove pravice?).
Kakor ne verjamemo v vojaka na čelu vlade.

■ Varuh človekovih pravic

Martin Strel Amazonski

Martin Strel se vpisuje v klub naših političnih lažnivcev. Niti trudi se ne, da bi bile laži vsaj na prvi pogled verjetne. Pa poglejmo, kaj je izračunal naš neznani obiskovalec, katerega preprosto in logično razlago smo prejeli po elektronski pošti.

Če je vrli Martin Strel drugi dan preplaval res 121 kilometrov (prejšnji dan ''samo'' 102 km) v dvanajstih urah, to pomeni, da je na uro opravil deset kilometrov.
Primerjava: na tekmi za svetovni pokal v daljinskem plavanju je 4. februarja v argentinskem Santa Feju na reki Rio Coronda Bolgar Petar Stojčev 57 km tekmovalno preplaval v sedmih urah, 29 minutah in 30 sekundah.
Strel bi pometel s konkurenco svetovnih plavalcev, ki so se udarili za nagrado 13.000 dolarjev, saj bi enako razdaljo preplaval v petih urah in 42 minutah.

Njegova hitrost je namreč matematično impozantna: v eni minuti preplava 166 metrov in nekaj centimetrov poleg. Če obrnemo v bolj razumljivo številčno vrednotenje njegovega plavanja, je Strel drugi dan svojega plavanja po Amazonki v eni sekundi preplaval dobrih 2,7 metra oziroma bi 50-metrsko razdaljo preplaval v 17,99 sekunde in tak tempo zdržal kar polovico dneva!

Svetovni rekord na 50 metrov v prostem slogu je 6. junija 2000 v Moskvi postavil ruski plavalec Aleksander Popov z rezultatom 21,64. Po plavanju je bil utrujen za umret, naš Strel pa bo tako nadaljeval še dobra dva meseca. Vsak dan!

Sicer pa vemo, da ga je pred časom v bazenu nažgal celo ne preveč vitki Sašo Hribar.

Kdo ima koga za norca v dolini Šentflorjanski, ni več vprašanje!

Loterija Erjavec

Dnevnik, 25. januarja 2007

Brez besed

Varčni Erjavčev oklepnik na taktično bojni vaji

Model idealnega državljana Evrope

"... Romi so najboljši model bodočega Evropejca: nič več stalnega prebivališča, nič več stalne zaposlitve, nenehno prilagajanje novim okoliščinam, jezikom, krajem, nenehno spreminjanje. Evropa, v kateri bomo vsi Cigani. Bel bo le denar..."

odlomek; Ni prostora za Karmen, Tanja Lesničar - Pučko, Dnevnik, 13. februarja 2007

Sodobno slovensko slikarstvo

Upati je, da je gospa Trstenjakova v pravu doma bistveno bolj, kakor v sodobnem slovenskem slikarstvu.

izrezek, Finance, 15. februarja 2007

Rimsko Katoliška Cerkev - bog bogova

“… Predvsem me veseli, da “upa” nekdo direktno in odkrito pisati o tem, kaj si misli o razvejanosti kapitalskih povezav in sploh krepitvi vloge ter prodiranju Rimsko Katoliške Cerkve (po mojem na škodo drugače mislečih) v vse pore in položaje naše družbe. Menim, da lahko mediji – spričo konfuzne opozicije – veliko prispevate k “razganjanju” goste megle, v kateri se skrivajo in vodijo “veliki posli”. Resnično veliko ribarjenje v kalnem je pač postal (ali ostal) privilegij posvečenih. Kot “mali” državljan, vzgojen v krščanskem duhu, sedaj pa vedno bolj zagrizen ateist, vam čestitam za pogum. Bojim pa se, da prihaja čas (ali pa je že tu), ko bo eno edino resnico, ki jo je v bližnji zgodovini oblikovala KPJ, zamenjala “edina resnica” (demokratična), ki jo oznanja Rimsko Katoliška Cerkev.”

■ Dušan Reja, Ljubljana, Žurnal, 16. februar 2007
■ za dodatne informacije kliknite v ilustracijo

Naši nekdanji sodržavljani bi rekli: "RKC je bog bogova!" (op. Smetar)

Cerkvena televizija Slovenija

Te dni sta me zaščemeli dve zadevi, ko sem se, ubogi naročnik električne energije, preklapljajoč kanale, za hip pomudil na Cerkveni televiziji Slovenija.

Gledam soočenje v Studiu City. Doktor Anton Komat, svobodni raziskovalec. Nasproti Jožef Jerovšek. Nesvobodni suženj generala na oblasti (a niso bile vse državne ureditve, ki so jih po svetu v zadnjih 60 letih vodili generali, diktature?!). Nekaj časa gledam. Poslušam samo kmetiča na oblasti. Znanstvenik ne pride do besede. Zaradi lastne osuplosti. In zaradi sogovornikove (?) neotesanosti. Voditelj je zbegan. Ali prodan? Mar tudi ti, Marcelbrut? Pesticidi koristijo slovenskemu narodu! Najprej so nam (subvencionirani z našim denarjem) zasvinjali vso zemljo. Zdaj nam pa skušajo prodajati dvakrat dražjo ekološko pridelano zelenjavo. Pridelano na tej isti (za naslednje rodove zasvinjani) zemlji. Sem edini, ki je nekoliko zmeden?

In potem, glej ga zlomka. Kot obliž na (pesticidno) rano. Partizanski pevski zbor. V udarnem terminu Tistega lepega popoldneva! Kot bi zahajajoče, krvavo rdeče sonce razparalo črno nebo. Do samega hudiča. Nekaj me je zaščemelo vzdolž rok. Mravljinci. Fantje, svaka čast! Zboru za pesem. Ladotu in uredniku za jajca! A je to res isti urednik, kot pri Marcelbrutu?

Brezigar Barbara

Z zakonitimi sredstvi, Franco Juri, Dnevnik, 31. januarja 2007

Bručan na križ

Poslušam zgodbo zdravnika iz onkološke klinike. “Na najbolj nujno operacijo čaka samo pri meni 6 pacientov. Naše operacijske so še vedno prazne. Ker so odgovorni nesposobni in razpisne dokumentacije ne znajo pripraviti. Zato, ker delajo po 4 ure in imajo proste vikende. Potem pa pravijo, da so preobremenjeni. Ker se pokvarjeni in se niso pravočasno dogovorili o provizijah.” Gledam prostrane, prazne operacijske dvorane. Postavljene z našim denarjem. Za nas. Grozljivo. Strašljivo. Že samo to je razlog, da bi morali Bručana razpeti na križ, ne le odstaviti. “Na Kliničnem centru nam pa ne dajo prostih terminov za operacije. Ne vem, kam to pelje? Vsak od šestih lahko že jutri umre. Da ne govorim o njihovem trpljenju. Tega človek, ki je fizično zdrav, ne razume.”

Lekarna Žalec

Gledam televizijo in strmim. Pa ne zaradi tega, ker si je lekarniška družba v Žalcu, skupaj s prijatelji, sorodniki, dobavitelji (ki radi obdarujejo) in bog ve še kom, ogledovala evropske in svetovne znamenitosti. Tudi druge lekarne, ambulante in bolnice počnejo isto.
Ne strmim niti zaradi kavbojske korespondence med udeleženci, še posebej v tem elektronskem in prisluškovanem stoletju. Nič ne ostaja skrito, razen tistega, kjer so vsi udeleženci zadovolj(e)ni.
Nisem presenečen niti zaradi diletantskega nastopa gospe direktorice dotične lekarne, ki je morala lagati, pa je bilo vse tako očitno, da nekako ni šlo. Bilo je izjemno neprepričljivo. Kakor bi hotela vse skupaj pravzaprav samo še potrditi.

In zakaj pravzaprav tale odziv? Zaradi tega, ker je direktorica Lekarne Žalec, potemtakem ožje gledano ženska iz medicinske stroke, slovenskemu občinstvu, meni nič, tebi nič, sporočila moževo zdravniško diagnozo. Ja, tisto zelo, zelo varovano in tajno.

Zdaj bomo počakali, kako se odzoveta pooblaščenka in Lekarniška zbornica. Pa morda še kdo od direktorici nadrejenih. Če odziva ne bo, bomo pa posegli v tole belo (umazano) in nedotakljivo medicinsko sfero. Najbrž bomo kakšno rekli o dragi kozmetiki na recepte. Pa o tem, kako slovenski zdravniki isto strokovno potovanje obiščejo v režiji (in plačilu) matične ustanove (zdravstveni dom, bolnica), hkrati pa tudi sponzorirano s strani farmacevteskega giganta. Ne veste, kako je to mogoče? Eno plačilo turistična agencija porabi za konkretni aranžma, drugega pa ima zdravnik v rezervi za počitnice, smučanje ali kakšno drugo potovanje po svoji izbiri. Tako preprosto.

In verjemite: tem na temo je še veliko.

na fotografiji direktorica Lidija Pavlovič (Finance, 17. januar 2007)

Svobodni v sovraštvu

“… Zmota. Ves svet je okužen z destruktivnim mesijanstvom, ki izgublja šarm ideološke kompetitivnosti, s kakršnim je tedaj za nas še njihov (zahodni) način življenja izvojeval zmago nad komunizmom. Zdaj namreč šele postajamo prisluškovani, nadzorovani, brez pravnega varstva, nasilno strganih naglavnih rut, strpani v migracijska taborišča ali zaustavljeni pred protitujčevskimi zidovi. Z ideologijo lažne svobode v splošnem sovraštvu.”

Takole Dejan Kovač v članku Svobodni v sovraštvu (Dnevnik, 15. januarja 2007; odlomek) kratko in jedrnato strni naš prehod iz socializma v kapitalizem, v katerem so pravzaprav šele zaživele tiste komunistične metode, ki so bile znane v državah Varšavskega pakta, v Jugoslaviji pa ne. Skratka: iz Jugoslavije prek Slovenije v Varšavski pakt. Ali v Evropsko unijo. Ali v NATO, če hočete.

■ gl. Naš ljubi vsakdan

Kaos na terenu

Geodetska uprava sproti spreminja popisna navodila

Geodetska uprava nas vztrajno prepričuje, da popis nepremičnin poteka uspešno, toda praksa kaže prav nasprotno. Na terenu vlada zmeda. Popisovalci so čedalje bolj zmedeni, saj inštruktorji geodetske uprave tako rekoč iz ure v uro spreminjajo navodila, kaj popisati in česa ne. Ker ni enotnih meril, lastniki nepremičnin niso obravnavani enakopravno. To pa je nevzdržno, saj bo popis podlaga za vrednotenje nepremičnin in poznejšo obdavčitev. Predstavljajte si, da boste višji davek plačali samo zato, ker je imel vaš popisovalec napačna navodila ali ker inštruktorjevih navodil ni pravilno razumel. Geodetska uprava se hvali z ažurnostjo, saj je v prvih desetih dneh popisala že dobrih pet odstotkov nepremičnin in tako za 67 odstotkov presegla predvideni načrt. Pri 1,6 milijona nepremičnin v državi je takšna hitrost sicer hvalevredna, hkrati pa zelo vprašljiva, še posebej, če gre na škodo verodostojnosti zbranih podatkov.

Kako se spreminja metodologija, si oglejmo na konkretnih primerih, ki jih je navedel popisovalec iz Štajerske. Prvotno je veljalo, da se med novogradnjami popišejo samo tiste, ki imajo ometane stene, izdelane estrihe in v katerih je mogoče določiti prostore. Temu je sledilo novo navodilo, da se morajo popisati vse novogradnje, ki so primerne za bivanje. To pa še zdaleč ni edini primer spremenjenih navodil.
Popisovalcem je bilo sprva rečeno, naj popišejo vse terase. Sledilo je novo navodilo, da se popišejo samo tiste terase, ki so podkletene ali imajo nadstrešek. Zaradi tega bo ostala nepopisana večina teras pred gostilnami, pa čeprav so te tudi dvakrat ali trikrat večje od samega gostilniškega objekta. Še večja je zmeda pri popisu nadstreškov. Po prvotnem navodilu naj bi se popisali vsi večji nadstreški, ki se uporabljajo za dejavnost. To navodilo je bilo spremenjeno tako, da se odprti nadstreški, ki stojijo na stebrih, ne popisujejo, pa čeprav obsegajo več kot sto kvadratnih metrov in se uporabljajo za shranjevanje gradbene ali kmetijske mehanizacije. Absurdno je, da je hkrati treba popisati prav vsako vrtno uto ali lopo, če je ta zaprta s treh strani in presega štiri kvadratne metre, pa tudi vsako kapelico, čeprav je manjša od štirih kvadratnih metrov. "Lahko si predstavljate zmedo.
Vrtnih ut je na stotine. Ene so popolnoma zaprte, druge so zadelane z deskami, da so zavarovane pred vetrom ... vsak popisovalec dela po svoje. Eni jih popisujejo, drugi ne. Odvisno od inštruktorjevega navodila," opozarja popisovalec, ki zaradi strahu pred morebitno izgubo zaslužka želi ostati neimenovan. "Na dvodnevnem tečaju, ki ga je organizirala geodetska uprava, so nas šolali na idealnih primerih, teh pa je v praksi zelo malo, zato nastajajo novi in novi zapleti." Naš sogovornik še opozarja, da večina ljudi na popis ni pripravljena niti ob drugem obisku popisovalca. Ker prostore merijo šele v zadnjem trenutku, se popis navadno zavleče prek predvidene pol ure, kolikor naj bi popisovalec v povprečju porabil za posamezen popis. "V mestih se je časovne norme veliko lažje držati. V blokih imaš na enem mestu tudi več kot petdeset lastniških stanovanj, na podeželju pa so hiše med seboj oddaljene več kilometrov, zaradi česar dober del razpoložljivega časa porabiš za vožnjo." Za popisovalce je to pomembno, ker so plačani na popis. Za lastnike nepremičnin je slabo, saj imajo opraviti s hitenjem, ki ga motivira popisovalčev zaslužek.

Da je geodetska uprava popisovalce na zahtevno nalogo slabo pripravila, so pred dnevi razkrili tudi v Dnevniku. Tako so navedli primer, ko je popisovalec v popisne pole dvakrat vnesel napačne podatke. Prvič je isto stanovanje zmanjšal za 39 kvadratnih metrov, drugič pa za deset kvadratnih metrov. Pri tem naj bi ne šlo za tipkarsko napako, ampak za napačno razumevanje namena popisa. To v najboljšem primeru kaže na pomanjkljivost pri delu enega inštruktorja, v najslabšem pa na sistemsko napako pri celotnem izobraževanju, kar lahko pomeni, da ima velika večina popisovalcev napačna navodila. Ker se popisovalci na domove odpravijo z obrazci, na katerih so že natisnjeni do zdaj dostopni podatki o konkretni nepremičnini, je dobro vedeti, da imamo lastniki te že natisnjene podatke pravico popraviti in dopolniti. V teoriji je popisovalec naše popravke dolžan upoštevati, praksa pa kaže, da tega navodila vsi popisovalci ne upoštevajo. Tako so v Dnevniku razkrili dva različna primera, ko sta popisovalca vztrajala, da so verodostojni podatki, ki so bili že natisnjeni v popisnih obrazcih, čeprav so se meritve stanovalcev od njih bistveno razlikovale. Pri tem sta oba popisovalca trdila, da so jima takšna navodila dali njuni inštruktorji. Takšno ravnanje popisovalcev je nedopustno, saj lastniki s podpisom jamčijo za pravilnost podatkov in so ob navedbi napačnih podatkov kaznovani z globo. Denarnih posledic torej ne nosi popisovalec, pač pa lastnik nepremičnine, ki se je popisovalcu pustil zavesti. Takšnim težavam se je sicer mogoče izogniti s samopopisom, to pomeni, da od popisovalca prevzamete obrazce za svojo nepremičnino, jo popišete sami in obrazce v petnajstih dneh izpolnjene pošljete na geodetsko upravo. Toda za dve milijardi tolarjev javnega denarja, koliko ga je vlada namenila za izvedbo popisa, bi pričakovali vsaj primerno usposobljene popisovalce, ne pa prelaganje bremena na lastnike nepremičnin.

Ko smo o spreminjanju metodologije povprašali generalnega direktorja republiške geodetske uprave Aleša Seliškarja, je odgovoril, da so bili popisovalci izobraženi na podlagi metodologije, ki je bila pripravljena že pred začetkom popisa, in da so prejeli tudi podrobne napotke, kako ravnati na terenu. Hkrati je dodal: "Pri popisu popisovalci naletijo na raznovrstne primere. Ker je na območju Slovenije 1,6 milijona delov stavb, vseh situacij v metodologiji nismo mogli predvideti. Praviloma dobijo popisovalci na svoja vprašanja le navodila za reševanje posameznih problemov. Če pa se enaka vprašanja ponavljajo večkrat, metodologijo tudi ustrezno dopolnimo. O spremembah metodologije so obveščeni inštruktorji in ti s tem seznanijo popisovalce. Dopolnitve metodologije nimajo vpliva na vsebino zbranih podatkov, namenjene so predvsem boljši in enostavnejši izvedbi popisa." Seliškar je prepričan, da lastniki nepremičnin zaradi dopolnjevanja metodologije ne bodo različno obravnavani. Pa to drži?Nikakor ne. Lastniki so različno obravnavani že od vsega začetka. V trenutku, ko so Francu nadstrešek popisali, sosedovemu Jožetu pa ne, ker ga je popisovalec popisal dan pozneje in so se pravila čez noč spremenila, se je iluzija o enakopravni obravnavi sesula.

Tajni sedmi obrazec
Tako kot nas geodetska uprava zavaja s trditvami o dobro pripravljenih popisovalcih, nas zavaja tudi glede tajnega sedmega obrazca. Pred tednom dni smo v Mladini opozorili, da imajo popisovalci na razpolago obrazec 7A, ki se mu uradno reče sumarnik in v katerega lahko pod opombe zapisujejo svoje subjektivne opazke ter arbitrarno presojajo naše navedbe o velikosti, opremljenosti in vzdrževanju nepremičnin. Pri tem je posebej problematično, da lastniki nepremičnin nimajo vpogleda v popisovalčeve arbitrarne zapiske, da v roke ne dobijo nobenega zapisnika in tudi nimajo pravice do ugovora. Še več. Za obstoj sedmega obrazca sploh ne vedo, ker jih geodetska uprava o tem ni obvestila ne prek svoje spletne strani ne z brošuro 'Naredimo hišni red'.Nekaj dni po objavi članka se je na naše navedbe odzvala mag. Ema Pogorelčnik, vodja oddelka za kataster stavb pri republiški geodetski upravi. Očita nam zavajanje, češ da je obrazec 7A že od vsega začetka objavljen na spletni strani, namenjeni popisovalcem, ta pa je dostopna vsakomur že z dvema klikoma. To naj bi potrjevali tudi podatki o vpogledu v obrazce, ki kažejo, da je bil obrazec 7A od 1. do 12. novembra letos prenesen kar 4632-krat. Toda pozor: to še ne pomeni, da je geodetska uprava z obrazcem seznanila širšo javnost! Če bi to namreč res želela storiti, spornega sedmega obrazca ne bi skrila med podatke, namenjene popisovalcem, pač pa bi ga objavila na tistem delu spletne strani www.popis-nepremicnin.si, ki je namenjen lastnikom nepremičnin.

Geodetska uprava je to sicer storila, a šele 9. decembra, ko je izšla Mladina. Rekonstrukcija spletne strani razkriva, da je ob začetku popisa širšo javnost obvestila le o petih obrazcih, šesti in sporni sedmi obrazec pa je dodala pozneje. Če bi vodstvo geodetske uprave imelo čisto vest, mu tega manevra ne bi bilo treba izvesti. Pogorelčeva v nadaljevanju še trdi, da popisovalci ne nadzorujejo in ne presojajo verodostojnosti navedb udeležencev popisa, pač pa vpisujejo le podatke, ki jih posreduje udeleženec popisa. Poleg tega udeleženci popisa podatke pregledajo, obrazce pa podpišejo ter tako odgovarjajo za točnost navedb. To sicer drži, a le za uradni del obrazcev, sumarnika pa vam popisovalec ne bo pokazal. Prav nasprotno. Po navedbah enega od udeležencev izobraževalnega tečaja za popisovalce jim je predavateljica naročila, naj v sumarnik zapisujejo svoje opombe, na primer če opazijo, da ima hiša tri nadstropja, lastnik pa trdi, da ima le eno. Hkrati jih je posebej opozorila, da strankam sumarnika ne smejo kazati in naj pripombe vanj vpišejo šele po tem, ko bodo že v avtu! O transparentnosti, ki nam jo prodaja geodetska uprava, torej ne duha ne sluha.

(neznani avtor po e-mailu)
■ gl. Popis nepremičnin

Pergar

V Financah (28.12.2006) nam prodajajo stare in nepopolne novice.

Za gospo Pergar, ki tudi sama pravi, da ne smuča, so to isto že pred leti zapisali na Mladini. Le da je bil tam zapisan drugačen razlog, da Pergarjevi ne hodijo na smučanje: gospa Pergarjeva, tedaj v Mladini tudi Nena Jogi, naj namreč kolen ne bi mogla držati skupaj niti dve minuti.

Kontradiktorno

Delo se (samo)provira

Delo nadaljuje z neverjetno pošteno (samo)promocijo.

■ Delo II
■ Delo I

Televizija Slovenija - intelektualna beda

“Zadnja seja programskega sveta RTV Slovenija je razkrila in potrdila intelektualno bedo vodenja javnega zavoda, politikantsko bedo civilne družbe in demokratično bedo revanšističnih puc-flekov, ki so jih poslali delat ideološki red v javne institucije. Inkriminirana oddaja je v javnosti povzročila vrednostni kaos, kakršnemu že dolgo nismo bili priče. Ampak brihtni Slovenci – in s tem mislim tiste, ki niso neizobraženi in niso po župi priplavali, so pa zato neumni, nerazgledani, trmasti in ozkosrčni – imajo za take stvari lepe in slikovite izraze: recimo “naj se krešejo mnenja” ali “vsake oči imajo svojega malarja” in podobne bistroumne misli.

Takih je vedno več na oblasti. In če niso na oblasti, so vsaj vedno bolj glasni. Vrednote, mnenja, stališča, milsi, umetnine, okus ... – vse te individualne in nemerljive zadeve so dehierarhizirane. Vrednota imbecila enako kotira kot vrednota modreca ...
V kontekstu TVS to pomeni: bilo bi noro, če ne bi v Piramido povabili tudi Jelinčiča. On je sicer kreten, ampak gledanost bo letela v nebo...

Ampak naj se vrnem k posledicam: edini, ki te tragikomedije niso preživeli brez posledic, so trije člani sveta RTVS – Spomenka Hribar, Tanja Lesničar Pučko in Vlado Miheljak -, ki so iz protesta proti absurdnemu ravnanju večine članov sveta iz njega izstopili. Njim osebno seveda ne bo hudega v življenju (avtor pozablja na maščevalnost oblastne politične falange; op. Smetar), ker jim odslej ne bo več treba vsake toliko sejati z oksimoroničnim Grando in njegovo falango podpornikov Možine. A dejstvo, da je edina posledica sranja, ki so ga zakuhali na Televiziji, samo ta, da so trije pošteni in nič krivi ljudje odstopili, ker se ne strinjajo, da bi to šlo mimo brez posledic...”

(odlomek; Za vse je kriv Janez Kocijančič, Marko Crnkovič, Dnevnik, 23. december 2006)