Kaos na terenu

Geodetska uprava sproti spreminja popisna navodila

Geodetska uprava nas vztrajno prepričuje, da popis nepremičnin poteka uspešno, toda praksa kaže prav nasprotno. Na terenu vlada zmeda. Popisovalci so čedalje bolj zmedeni, saj inštruktorji geodetske uprave tako rekoč iz ure v uro spreminjajo navodila, kaj popisati in česa ne. Ker ni enotnih meril, lastniki nepremičnin niso obravnavani enakopravno. To pa je nevzdržno, saj bo popis podlaga za vrednotenje nepremičnin in poznejšo obdavčitev. Predstavljajte si, da boste višji davek plačali samo zato, ker je imel vaš popisovalec napačna navodila ali ker inštruktorjevih navodil ni pravilno razumel. Geodetska uprava se hvali z ažurnostjo, saj je v prvih desetih dneh popisala že dobrih pet odstotkov nepremičnin in tako za 67 odstotkov presegla predvideni načrt. Pri 1,6 milijona nepremičnin v državi je takšna hitrost sicer hvalevredna, hkrati pa zelo vprašljiva, še posebej, če gre na škodo verodostojnosti zbranih podatkov.

Kako se spreminja metodologija, si oglejmo na konkretnih primerih, ki jih je navedel popisovalec iz Štajerske. Prvotno je veljalo, da se med novogradnjami popišejo samo tiste, ki imajo ometane stene, izdelane estrihe in v katerih je mogoče določiti prostore. Temu je sledilo novo navodilo, da se morajo popisati vse novogradnje, ki so primerne za bivanje. To pa še zdaleč ni edini primer spremenjenih navodil.
Popisovalcem je bilo sprva rečeno, naj popišejo vse terase. Sledilo je novo navodilo, da se popišejo samo tiste terase, ki so podkletene ali imajo nadstrešek. Zaradi tega bo ostala nepopisana večina teras pred gostilnami, pa čeprav so te tudi dvakrat ali trikrat večje od samega gostilniškega objekta. Še večja je zmeda pri popisu nadstreškov. Po prvotnem navodilu naj bi se popisali vsi večji nadstreški, ki se uporabljajo za dejavnost. To navodilo je bilo spremenjeno tako, da se odprti nadstreški, ki stojijo na stebrih, ne popisujejo, pa čeprav obsegajo več kot sto kvadratnih metrov in se uporabljajo za shranjevanje gradbene ali kmetijske mehanizacije. Absurdno je, da je hkrati treba popisati prav vsako vrtno uto ali lopo, če je ta zaprta s treh strani in presega štiri kvadratne metre, pa tudi vsako kapelico, čeprav je manjša od štirih kvadratnih metrov. "Lahko si predstavljate zmedo.
Vrtnih ut je na stotine. Ene so popolnoma zaprte, druge so zadelane z deskami, da so zavarovane pred vetrom ... vsak popisovalec dela po svoje. Eni jih popisujejo, drugi ne. Odvisno od inštruktorjevega navodila," opozarja popisovalec, ki zaradi strahu pred morebitno izgubo zaslužka želi ostati neimenovan. "Na dvodnevnem tečaju, ki ga je organizirala geodetska uprava, so nas šolali na idealnih primerih, teh pa je v praksi zelo malo, zato nastajajo novi in novi zapleti." Naš sogovornik še opozarja, da večina ljudi na popis ni pripravljena niti ob drugem obisku popisovalca. Ker prostore merijo šele v zadnjem trenutku, se popis navadno zavleče prek predvidene pol ure, kolikor naj bi popisovalec v povprečju porabil za posamezen popis. "V mestih se je časovne norme veliko lažje držati. V blokih imaš na enem mestu tudi več kot petdeset lastniških stanovanj, na podeželju pa so hiše med seboj oddaljene več kilometrov, zaradi česar dober del razpoložljivega časa porabiš za vožnjo." Za popisovalce je to pomembno, ker so plačani na popis. Za lastnike nepremičnin je slabo, saj imajo opraviti s hitenjem, ki ga motivira popisovalčev zaslužek.

Da je geodetska uprava popisovalce na zahtevno nalogo slabo pripravila, so pred dnevi razkrili tudi v Dnevniku. Tako so navedli primer, ko je popisovalec v popisne pole dvakrat vnesel napačne podatke. Prvič je isto stanovanje zmanjšal za 39 kvadratnih metrov, drugič pa za deset kvadratnih metrov. Pri tem naj bi ne šlo za tipkarsko napako, ampak za napačno razumevanje namena popisa. To v najboljšem primeru kaže na pomanjkljivost pri delu enega inštruktorja, v najslabšem pa na sistemsko napako pri celotnem izobraževanju, kar lahko pomeni, da ima velika večina popisovalcev napačna navodila. Ker se popisovalci na domove odpravijo z obrazci, na katerih so že natisnjeni do zdaj dostopni podatki o konkretni nepremičnini, je dobro vedeti, da imamo lastniki te že natisnjene podatke pravico popraviti in dopolniti. V teoriji je popisovalec naše popravke dolžan upoštevati, praksa pa kaže, da tega navodila vsi popisovalci ne upoštevajo. Tako so v Dnevniku razkrili dva različna primera, ko sta popisovalca vztrajala, da so verodostojni podatki, ki so bili že natisnjeni v popisnih obrazcih, čeprav so se meritve stanovalcev od njih bistveno razlikovale. Pri tem sta oba popisovalca trdila, da so jima takšna navodila dali njuni inštruktorji. Takšno ravnanje popisovalcev je nedopustno, saj lastniki s podpisom jamčijo za pravilnost podatkov in so ob navedbi napačnih podatkov kaznovani z globo. Denarnih posledic torej ne nosi popisovalec, pač pa lastnik nepremičnine, ki se je popisovalcu pustil zavesti. Takšnim težavam se je sicer mogoče izogniti s samopopisom, to pomeni, da od popisovalca prevzamete obrazce za svojo nepremičnino, jo popišete sami in obrazce v petnajstih dneh izpolnjene pošljete na geodetsko upravo. Toda za dve milijardi tolarjev javnega denarja, koliko ga je vlada namenila za izvedbo popisa, bi pričakovali vsaj primerno usposobljene popisovalce, ne pa prelaganje bremena na lastnike nepremičnin.

Ko smo o spreminjanju metodologije povprašali generalnega direktorja republiške geodetske uprave Aleša Seliškarja, je odgovoril, da so bili popisovalci izobraženi na podlagi metodologije, ki je bila pripravljena že pred začetkom popisa, in da so prejeli tudi podrobne napotke, kako ravnati na terenu. Hkrati je dodal: "Pri popisu popisovalci naletijo na raznovrstne primere. Ker je na območju Slovenije 1,6 milijona delov stavb, vseh situacij v metodologiji nismo mogli predvideti. Praviloma dobijo popisovalci na svoja vprašanja le navodila za reševanje posameznih problemov. Če pa se enaka vprašanja ponavljajo večkrat, metodologijo tudi ustrezno dopolnimo. O spremembah metodologije so obveščeni inštruktorji in ti s tem seznanijo popisovalce. Dopolnitve metodologije nimajo vpliva na vsebino zbranih podatkov, namenjene so predvsem boljši in enostavnejši izvedbi popisa." Seliškar je prepričan, da lastniki nepremičnin zaradi dopolnjevanja metodologije ne bodo različno obravnavani. Pa to drži?Nikakor ne. Lastniki so različno obravnavani že od vsega začetka. V trenutku, ko so Francu nadstrešek popisali, sosedovemu Jožetu pa ne, ker ga je popisovalec popisal dan pozneje in so se pravila čez noč spremenila, se je iluzija o enakopravni obravnavi sesula.

Tajni sedmi obrazec
Tako kot nas geodetska uprava zavaja s trditvami o dobro pripravljenih popisovalcih, nas zavaja tudi glede tajnega sedmega obrazca. Pred tednom dni smo v Mladini opozorili, da imajo popisovalci na razpolago obrazec 7A, ki se mu uradno reče sumarnik in v katerega lahko pod opombe zapisujejo svoje subjektivne opazke ter arbitrarno presojajo naše navedbe o velikosti, opremljenosti in vzdrževanju nepremičnin. Pri tem je posebej problematično, da lastniki nepremičnin nimajo vpogleda v popisovalčeve arbitrarne zapiske, da v roke ne dobijo nobenega zapisnika in tudi nimajo pravice do ugovora. Še več. Za obstoj sedmega obrazca sploh ne vedo, ker jih geodetska uprava o tem ni obvestila ne prek svoje spletne strani ne z brošuro 'Naredimo hišni red'.Nekaj dni po objavi članka se je na naše navedbe odzvala mag. Ema Pogorelčnik, vodja oddelka za kataster stavb pri republiški geodetski upravi. Očita nam zavajanje, češ da je obrazec 7A že od vsega začetka objavljen na spletni strani, namenjeni popisovalcem, ta pa je dostopna vsakomur že z dvema klikoma. To naj bi potrjevali tudi podatki o vpogledu v obrazce, ki kažejo, da je bil obrazec 7A od 1. do 12. novembra letos prenesen kar 4632-krat. Toda pozor: to še ne pomeni, da je geodetska uprava z obrazcem seznanila širšo javnost! Če bi to namreč res želela storiti, spornega sedmega obrazca ne bi skrila med podatke, namenjene popisovalcem, pač pa bi ga objavila na tistem delu spletne strani www.popis-nepremicnin.si, ki je namenjen lastnikom nepremičnin.

Geodetska uprava je to sicer storila, a šele 9. decembra, ko je izšla Mladina. Rekonstrukcija spletne strani razkriva, da je ob začetku popisa širšo javnost obvestila le o petih obrazcih, šesti in sporni sedmi obrazec pa je dodala pozneje. Če bi vodstvo geodetske uprave imelo čisto vest, mu tega manevra ne bi bilo treba izvesti. Pogorelčeva v nadaljevanju še trdi, da popisovalci ne nadzorujejo in ne presojajo verodostojnosti navedb udeležencev popisa, pač pa vpisujejo le podatke, ki jih posreduje udeleženec popisa. Poleg tega udeleženci popisa podatke pregledajo, obrazce pa podpišejo ter tako odgovarjajo za točnost navedb. To sicer drži, a le za uradni del obrazcev, sumarnika pa vam popisovalec ne bo pokazal. Prav nasprotno. Po navedbah enega od udeležencev izobraževalnega tečaja za popisovalce jim je predavateljica naročila, naj v sumarnik zapisujejo svoje opombe, na primer če opazijo, da ima hiša tri nadstropja, lastnik pa trdi, da ima le eno. Hkrati jih je posebej opozorila, da strankam sumarnika ne smejo kazati in naj pripombe vanj vpišejo šele po tem, ko bodo že v avtu! O transparentnosti, ki nam jo prodaja geodetska uprava, torej ne duha ne sluha.

(neznani avtor po e-mailu)
■ gl. Popis nepremičnin