Med Slovenci vzbuja v zadnjem času veliko polemik predsednik Drnovšek. Če mu zavida J.J., pri tem pa ga skuša v vsakem trenutku marginalizirati, mi je to samo pogodu. Tako pač kaže svojo nemoč. Če o njem v negativnem ozračju razmišlja tako imenovani “novinar” (da ne užalim novinarjev) M. Crnkovič, mi je to eno figo mar. Kakor mi je eno figo mar M.C. Ker pa je na domačem dvorišču nekaj dobro le tedaj, ko to verificirajo v tujini, je še posebej zanimiv pogled na našega predsednika, kakor ga vidijo sosedje Hrvati. Tudi zato, ker nam sicer nenaklonjeni projecirajo še realnejšo sliko. Takole piše Nedžad Haznadar v zagrebškem Globusu (17.11.2006).
“… Nasprotno naši sosedski, priznajmo, pogosto napačni in zavidanja polni percepciji Slovenije, kot dolgočasne in nezanimive države (ko jih želimo še posebej užaliti, dodamo še – nepomembne), se je zgodil fenomen njihovega predsednika Janeza Drnovška, ki je postal najbolj zanimiv in najbolj vznemirljiv med vsemi predsedniki Evropske unije, pa tudi med tistimi, ki k njej šele stremijo.
Izreden ekonomist in avtor številnih člankov o kreditni in monetarni politiki ter o mednarodnih finančnih odnosih, je Slovenijo v času svojega desetletnega premierskega mandata obvaroval pred kakršnimkoli vpletanjem Mednarodnega monetarnega fonda. Izvedel je tudi relativno pošten proces privatizacije (če je tega sploh mogoče izvesti pošteno), pri čemer pa njegov narod in sosedje niso niti slutili, kako nenavadna, velika in javna sprememba se mu bo zgodila ...
Razen sprememb v prehrani in v načinu vsakodnevnega življenja, kar je zagotovo samo njegova zasebna stvar, se je, ne-le domača javnost, soočila z novimi nastopi, kakršnih pri predsednikih držav doslej nismo srečali. Drnovšek je, za razliko od večine politikov, začel govoriti jasno, brez ovinkov in hrabro. Argumentirano kritizira mednarodno birokracijo, neučinkovitost Združenih narodov, državno politiko ZDA, odnos do najbolj siromašnih in onesnaževanje okolice, kakor ga producirajo najbogatejši …
Knjiga Janeza Drnovška (rekorderka po številu prodanih izvodov na nedavno končanem zagrebškem sejmu knjig Interliber; op. Smetar) ne bi bila tako nevsakdanja, če bi jo spisal po svojem predsedniškem mandatu. Tako pa je tvegal, da mu javnost in politični sovražniki prilepijo še diagnozo, ki je nima, in postal še bolj priljubljen. O njem svetovni mediji pišejo kot o prvem new age predsedniku na svetu. V tem smislu ima Drnovšek srečo, da se ni rodil in da ne živi na Hrvaškem, kjer bi z njim okrutno obračunali.
Za nas pa je sreča, da lahko njegovo knjigo preberemo v hrvaškem prevodu, in da sosednjo državo vodi človek visokih moralnih načel.” (konec)
Pa še res je!
* tudi naslov je iz istega članka
“… Nasprotno naši sosedski, priznajmo, pogosto napačni in zavidanja polni percepciji Slovenije, kot dolgočasne in nezanimive države (ko jih želimo še posebej užaliti, dodamo še – nepomembne), se je zgodil fenomen njihovega predsednika Janeza Drnovška, ki je postal najbolj zanimiv in najbolj vznemirljiv med vsemi predsedniki Evropske unije, pa tudi med tistimi, ki k njej šele stremijo.
Izreden ekonomist in avtor številnih člankov o kreditni in monetarni politiki ter o mednarodnih finančnih odnosih, je Slovenijo v času svojega desetletnega premierskega mandata obvaroval pred kakršnimkoli vpletanjem Mednarodnega monetarnega fonda. Izvedel je tudi relativno pošten proces privatizacije (če je tega sploh mogoče izvesti pošteno), pri čemer pa njegov narod in sosedje niso niti slutili, kako nenavadna, velika in javna sprememba se mu bo zgodila ...
Razen sprememb v prehrani in v načinu vsakodnevnega življenja, kar je zagotovo samo njegova zasebna stvar, se je, ne-le domača javnost, soočila z novimi nastopi, kakršnih pri predsednikih držav doslej nismo srečali. Drnovšek je, za razliko od večine politikov, začel govoriti jasno, brez ovinkov in hrabro. Argumentirano kritizira mednarodno birokracijo, neučinkovitost Združenih narodov, državno politiko ZDA, odnos do najbolj siromašnih in onesnaževanje okolice, kakor ga producirajo najbogatejši …
Knjiga Janeza Drnovška (rekorderka po številu prodanih izvodov na nedavno končanem zagrebškem sejmu knjig Interliber; op. Smetar) ne bi bila tako nevsakdanja, če bi jo spisal po svojem predsedniškem mandatu. Tako pa je tvegal, da mu javnost in politični sovražniki prilepijo še diagnozo, ki je nima, in postal še bolj priljubljen. O njem svetovni mediji pišejo kot o prvem new age predsedniku na svetu. V tem smislu ima Drnovšek srečo, da se ni rodil in da ne živi na Hrvaškem, kjer bi z njim okrutno obračunali.
Za nas pa je sreča, da lahko njegovo knjigo preberemo v hrvaškem prevodu, in da sosednjo državo vodi človek visokih moralnih načel.” (konec)
Pa še res je!
* tudi naslov je iz istega članka
■ foto & art: Saša Šekoranja, Globus
