“Zadnja seja programskega sveta RTV Slovenija je razkrila in potrdila intelektualno bedo vodenja javnega zavoda, politikantsko bedo civilne družbe in demokratično bedo revanšističnih puc-flekov, ki so jih poslali delat ideološki red v javne institucije. Inkriminirana oddaja je v javnosti povzročila vrednostni kaos, kakršnemu že dolgo nismo bili priče. Ampak brihtni Slovenci – in s tem mislim tiste, ki niso neizobraženi in niso po župi priplavali, so pa zato neumni, nerazgledani, trmasti in ozkosrčni – imajo za take stvari lepe in slikovite izraze: recimo “naj se krešejo mnenja” ali “vsake oči imajo svojega malarja” in podobne bistroumne misli.
Takih je vedno več na oblasti. In če niso na oblasti, so vsaj vedno bolj glasni. Vrednote, mnenja, stališča, milsi, umetnine, okus ... – vse te individualne in nemerljive zadeve so dehierarhizirane. Vrednota imbecila enako kotira kot vrednota modreca ...
V kontekstu TVS to pomeni: bilo bi noro, če ne bi v Piramido povabili tudi Jelinčiča. On je sicer kreten, ampak gledanost bo letela v nebo...
Ampak naj se vrnem k posledicam: edini, ki te tragikomedije niso preživeli brez posledic, so trije člani sveta RTVS – Spomenka Hribar, Tanja Lesničar Pučko in Vlado Miheljak -, ki so iz protesta proti absurdnemu ravnanju večine članov sveta iz njega izstopili. Njim osebno seveda ne bo hudega v življenju (avtor pozablja na maščevalnost oblastne politične falange; op. Smetar), ker jim odslej ne bo več treba vsake toliko sejati z oksimoroničnim Grando in njegovo falango podpornikov Možine. A dejstvo, da je edina posledica sranja, ki so ga zakuhali na Televiziji, samo ta, da so trije pošteni in nič krivi ljudje odstopili, ker se ne strinjajo, da bi to šlo mimo brez posledic...”
(odlomek; Za vse je kriv Janez Kocijančič, Marko Crnkovič, Dnevnik, 23. december 2006)
Takih je vedno več na oblasti. In če niso na oblasti, so vsaj vedno bolj glasni. Vrednote, mnenja, stališča, milsi, umetnine, okus ... – vse te individualne in nemerljive zadeve so dehierarhizirane. Vrednota imbecila enako kotira kot vrednota modreca ...
V kontekstu TVS to pomeni: bilo bi noro, če ne bi v Piramido povabili tudi Jelinčiča. On je sicer kreten, ampak gledanost bo letela v nebo...
Ampak naj se vrnem k posledicam: edini, ki te tragikomedije niso preživeli brez posledic, so trije člani sveta RTVS – Spomenka Hribar, Tanja Lesničar Pučko in Vlado Miheljak -, ki so iz protesta proti absurdnemu ravnanju večine članov sveta iz njega izstopili. Njim osebno seveda ne bo hudega v življenju (avtor pozablja na maščevalnost oblastne politične falange; op. Smetar), ker jim odslej ne bo več treba vsake toliko sejati z oksimoroničnim Grando in njegovo falango podpornikov Možine. A dejstvo, da je edina posledica sranja, ki so ga zakuhali na Televiziji, samo ta, da so trije pošteni in nič krivi ljudje odstopili, ker se ne strinjajo, da bi to šlo mimo brez posledic...”
(odlomek; Za vse je kriv Janez Kocijančič, Marko Crnkovič, Dnevnik, 23. december 2006)
