Dr. Klokočovnik in drugi

Zadnjič sem po televiziji spoznal dr. Klokočovnika. Posneli so ga na delovnem mestu, v ljubljanskem Kliničnem centru. V beli halji. Videti je bil povsem brezmadežen, ko je sejal maščevalnost in bes nad kandidatko, ki ga je premagala na županskih volitvah.
Kakšen dan prej je na osrednjem izolskem trgu proslavljal. Najprej je skočil, potem pa rekel hop. Tam je vpričo vseh navijačev in televizijskih kamer odpiral (alkoholni) šampanjec. Kaže, da minister za zdravje (ki opozarja) ni tudi njegov šef.

So mi pripovedovali novinarji, da so nekoč delali intervju z enim priznanim zdravnikom. Njegovim kolegom. Od 9. do 12. ure. Potem je pa dotični odšel v ambulanto na Polikliniko, kjer je imel prve paciente naročene od 7. ure naprej. So bili pa vsi čakajoči posebno ponosni na svojega zdravnika, ki je bil v naslednjih dneh tako lepo naslikan v eni od ženskih revij.

Včasih raje vidim, da zdravnik v ambulanto zamudi kar tako. Ali pa zaradi kakšnega honorarnega predavanja. Ali pregleda v zasebni ambulanti. Morda zaradi nove skripte ali knjige; založniki se pač obesijo za vrat. Ali pa zaradi nasvetov za kakšno revijo. Včasih tudi zaradi priprave na štrajk v podporo (svoji) večji plači in drugim dodatkom. Ali pa preprosto zato, da se vidi, kdo je tam šef.

Ja halje so še kar bele, brezmadežne. Hipokratova prisega pa … Kaj je že to?