Tole je tip, ki samega sebe še vedno imenuje odvetnik. Tako ga še vedno titulira tudi cehovska Odvetniška zbornica. V pričakovanju postopka, imenovanega vrana vrani.
Tole je tip, ki se je leta napajal pri koritu Jankovićevih, Electinih in Mercatorjevih. Potem pa je lepega dne pozabil, da se tam, kjer se je, ne serje. Nastopil je proti svojemu klientu. Stvar je navidez preprosta. Ta tip ne bi smel nikoli več prestopiti vhodnih vrat slovenskih sodišč. Kvečejmu kot osumljenec. Pa ne bo tako preprosto.
Pripoveduje mi prijatelj, da je bil nedolgo tega pri eni znani in fini odvetniški (z)družbi. Ni pomemben, zato ga ni sprejel šef. Niti njegovi najožji sodelavci. Z nasvetom ga je v 15-minutah oborožil eden od drugoligašev. To ga je koštalo 60.000 tolarjev. Drugoligaš je odprl predal svoje masivne pisalne mize in z Armanijevim rokavom pobrisal tisočake v predal. In zaprl. Ko ga je prijatelj pobaral po računu, je rekel: "Potem bo pa honorar nekoliko višji." Pa sta šla vsak svojo pot. Pravzaprav je (od)šel prijatelj. Drugoligaš je ostal. S svojo mizo, predalom, Armanijem in (za)prisego.
Drugi prijatelj pa, ki ima za prijatelja odvetnika, mi je citiral odvetnikovo izjavo: "Še dobr', da so se nam honorarji tol'k' zvišal'. Zdaj lažje delimo s sodniki."
Moj odvetnik, ki zaposluje še pripravnico, pa mi je zaupal, da ima hkrati (istočasno!) v paci okrog 500 primerov. Kar sem opazil tudi sam, ko je Vrhovno sodišče presodilo, da je odvetnik v mojem primeru naredil nekaj napak v škodo klienta.
Imajo te zgodbice iz lagodnega življenja odvetnikov kakšno skupno točko? Morda. Bomo videli, kako se vrane pomenijo. In odločijo. Glede na drugo zgodbico, pa je epilog prve bržkone že spisan in zapečaten.
Ta tip bo še naprej odvetnik. Pa ne kakšnim prav posebno pametnim ljudem.