Prašičje veselje

“… Skratka, za to, da se uradniki z zavoda za zaposlovanje norčujejo iz ljudi, prav zares ni kriv Drobnič: on je, revež, ves ta birokratski aparat zgolj podedoval. Kot je pravilo o eni knjigi na tri leta, pa naj bo knjiga še tako slaba, vseeno pa je pogoj, da si smeš v javnosti reči “literat”, podedoval Vasko Simoniti, še en sirotej in čisto nič kriv. Pravilo je podedoval od svoje predhodnice Andreje Rihter, ki jo je moja prijateljica Svetlana še preveč prizanesljivo krstila za “runklja”. Ampak – zdaj šele postane zanimivo! Zakaj sta oba ministra, od katerih je bil žal odstavljen le eden, ves čas svojega mandata s takim prašičjim veseljem brskala in kopala za napakami prejšnjega režima, se sklicevala nanje, kadar jima je ustrezalo, hkrati pa sta brez besede ugovora podedovala vse, kar je v prid njunim kafkovskim Gradovom, Procesom in Amerikam?”

(Drobnič ni izjemoma nič kriv, Maja Novak, Mladina, 9. december 2006)